Kozmično in osebno potovanje pionirke eksperimentalne in performativne umetnosti
“Tuja snov – Preobrazbe spominjanja”
V nevtralnem območju — na nikogaršnji zemlji — Katalin Ladik stoji pred ogromnim projekcijskim platnom. Okoli nje se razpira Osončje: planeti krožijo okoli Sonca, vsak kot utelešenje enega vidika njenega umetniškega jezika.
Performans se odvija znotraj njenega uma kot živo dejanje spominjanja. Podobe vznikajo, preskakujejo čas, si nasprotujejo. Ladik nasprotuje lastnim spominov, jih preoblikuje, si izmišlja dogodke, ki se nikoli niso zgodili, in se sooča z mislimi za katere se zdi, da so zašle iz resničnosti.
Vzpostavita se dva vzporedna svetova: eden iz priklicanih življenjskih epizod in drugi, kozmični plesa nebesnih teles. Postopoma se prepleteta.
Iz tega zlitja Ladik izlušči in okrepi Tujo snov — najstarejšo materijo — znotraj lastnega univerzuma. Z njenimi resonancami začne skladati to, kar imenuje Einsteinova nedokončana akustična simfonija.
Navdihnjena z odkritjem gravitacijskih valov — Tuje snovi, nastale ob trku dveh nevtronskih zvezd — performans sledi Katalin Ladik, ko jezdi gravitacijske tokove svojega življenja in vokalnega vesolja. Kot jahalka valov se sooči s Tujo materijo, ki je oblikovala njen obstoj.
Kot pionirka eksperimentalne vokalne in performativne umetnosti Ladik nenehno preizprašuje spolne norme in ženske arhetipe, pri čemer uporablja svoje telo in glas tako kot instrument, kot medij. Preobrazba in zamenjava sta temelj njenega dela, ki raztaplja meje in dvojnosti — je vesolje, kjer človek, predmet in narava govorijo v skupnem, brezčasnem jeziku.
Na odru se glas in gib Ladik prepletata z mogočnimi video projekcijami ter naravnimi zvoki zvezd, ki občinstvo potegne v hipnotični prostor, kjer se srečata umetnost in znanost. Potovanje je enako kozmično, kot je osebno.
